Že dolgo časa me besede niso vodile po tipkovnici v meri, da z vami delim energije ljubezni, duše, osebne rasti.
Na Instagramu sem delila zapis in kratek video, pri katerem objemam drevo. Presrečna, ker je izzval nekaj krasnih duš, ki so se ob tem našle in se v zgodbi skupaj z mano poistovetile.
Da, objemam drevesa in se tega ne sramujem.
Pred šestimi leti sem napisala zapis o objemanju dreves, vem, da sem takrat urejala spletno stran in je zapis na blogu ob menjavi vizualne podobe po pomoti pristal v košu. Malo ljudi ga je prebralo, kljub temu da vem, da je bil izjemno globok in močan zapis s sporočilom.
Že takrat je bilo objemanje dreves iz mojega vidika popolnoma normalno dejanje, sprejemanje energije, s katero smo vsi povezani, ne bi smelo biti nekaj, česar se sramujemo.
Energija dreves je izjemna. Izjemna, ker na neki način drevo predstavlja tudi nas. Korenine predstavljajo naše noge. Stopala - deblo, je moj, tvoj trup, telo. Krošnja predstavlja glavo, oprsje, roke. Veje se poistovetijo z rokami, prsti. Listje kot tvoji nežni lasje ...
Tako globoko sporočilo v sebi nosijo drevesa, toliko sebe najdeš v njih.
V nivojih energije in čustev, zdravijo, osvobajajo, celijo, negujejo. Negujejo dušo, misli, čustva in te napolnijo z mirom.
Ko sem začela objemati drevesa, sem se prepustila toku energije in pustila, da me drevo, ki bi ga rada objela, najde samo. Prvo drevo, ki sem ga začela objemati, je bila bukev, simbol mogočnosti, drevo, ki osvobaja negotovosti, strahov, krepi čustva. Objameš ga lahko močno, saj je kljub vsej mogočnosti, nežno.
Z brezo, ki je moje najljubše drevo, se poistovetim v miru, saj energija breze spodbuja lajšanje čustvenih, telesnih bremen, ki jih nosimo s sabo, preprosto lepa, nežna, mirna ti preda sporočilo, sprejemanja težav in opominja na lajšanje čustvene teže.
Objemam tudi smreke, a ne tako pogosto kot druga drevesa, mogoče zaradi smole, ki se velikokrat prenese na oblačila, a me vsake toliko pokličejo.
Objemanje dreves je ritual, do katerega pristopim iskreno in s spoštovanjem. Vstop v gozd je vstop v dom energij, dom živali, dom, kjer je vedno spokojno, mirno, brez hitenja. Prostor, ki ga moram razumeti kot prostor miru in priložnosti za boljše počutje. Zato ga predano spoštujem in cenim, ni mi nekaj samoumevnega.
Da boš zares občutila energijo dreves, moraš do nje pravilno pristopiti. Moj pristop na začetku ni bil pristop, s katerim bi dejansko karkoli občutila. Bil je prehiter. Danes pristopim počasi, s hvaležnostjo, z veliko željo, predvsem pa zato, ker si to resnično želim.
Drevo pozdravim, včasih povprašam, kako je, kako se bori z vsem, kar se borim tudi jaz. Na drevo položim dlani in v popolni tišini poslušam, vonjam, opazujem, sprejemam sporočila, ki jih dobivam. Vse, kar občutim, vem, da je prišlo do mene z razlogom in s sporočilom, ki ga moram predelati.
Velikokrat energijo dreves nase prenesem tudi tako, da imam eno dlan položeno na drevesu z drugo energije prenašam do svojega srca. Ko čutim, da je tok energije, umirjenosti prišel do mene, drevo poljubim, objamem, včasih še nekaj časa sedim pod njem, se mu zahvalim. Ne pozabite se mu na koncu zahvaliti za vse, kar vam je predal.
Včasih objemanje dreves traja nekaj sekund, včasih tudi več minut, čas ni ovira, ki bi vplivala na trajanje seanse, sama vedno čutim, kdaj je bil objem dovolj močan in pristen, da se lahko poslovim.
Ko boš v prihodnje zbrala pogum in poskusila biti povezana z naravo, ti želim, da je izkušnja prijetna, pristna in posebna. Rada rečem, da duše ne morete zares zdraviti, če je ni zares bolelo, zato si vedno prisluhnite, poiščite pomoč, ko ne boste zmogli več, najtežje je, da se privedete do točke, ko izgubite iskrico v očeh, potem je okrevanje pot, ki je v resnici zelo boleča.
Pogumno objemanje sebe, drugih, dreves, narave, življenja vam želim.
