OSEBNO

Ni bolečina, ki bi se kar končala. Je izguba, ki se nikoli ne konča.

Je dejstvo, da sem samo otrok, ki pogrešam del sebe, ki mi manjka.

Za mojega očeta, ki je odšel. Mnogo prezgodaj. 

Vsi bomo odšli, nekoč. Lahko danes, ali jutri, enkrat zagotovo. Na koncu je pomembno samo to, kako bomo odšli, mirno ali trpeče. 

V tistem trenutku ne šteje denar, ne dejstvo, kaj vse si imel, ampak koga si imel ob sebi ob slabih in dobrih časih. Ko v sebi nosiš toliko bolečine, da je ne znaš niti izraziti več, ker je prevelika, tvoja duša okreva po svoje. Dolgo. Pomagajo solze in čas. Veliko časa. 

Je ni vrednote kot je zdravje, in je ni bolečine kot je izguba tistih, ki jih imaš rad.  

Poslovila sem se od njega na dan, ko se je on od mene. In takrat sem mu rekla naj pazi na nas in da ga imam rada. Vem, da me je slišal, upam, da me je. Ker mu prej tega nisem povedala nikoli. Ko sem odhajala sem bila pomirjena, jaz sem vedela, da se poslavlja, da odhaja. Obšel me je duševni mir, ker sem vedela, da odhaja na lepše, da nikoli več ne bo trpel. Želela sem si, da gre, ker je bilo zanj preboleče. In je odšel, daleč, za vedno. Moje telo in duša pa še kar nista začela prebolevati, ker jima ne namenim časa. Zato me mečeta ob zidove, vsake toliko. 

Ni bil slab človek, mene je naučil vse kar danes znam. VSE. In nihče na koncu svoje poti ne bi smel trpeti. Nihče.

Jutri ti prinesem šopek tulipanov, za tvoj roj. dan. Saj veš, ob petkih vedno pridem, malo pojamram, sem vesela, ker je na tvoji strani vedno sonce in oddidem pripravljena še za en nov teden v svojem življenju. 

Za vse, ki ste izgubili ljudi, ki so bili močan del vas, za vse, ki ste primorani s sabo nositi bolečino, in za vse, ki verjamete, da je nekaterim na drugi strani sveta sedaj lepše in boljše. 

#objem