OH LORD I NEED I GYM

Priznam, da sem kar se telovadbe tiče čisto popušila po dolgem in počez v zadnjih dveh letih. No se malce vseeno tolažim, da sem pa v teh dveh letih na svet spravila dva prekrasna biserčka, ki sta zelo prizanesljiva do vseh mojih hobijev, želj, interesov, ki jih imam:). Prvo nosečnost sem prenašala popolnoma brez problema, prve tri mesece se mi še sanjalo ni, da sem noseča in sem živela, delala, se gibala, jedla kot vsak dan poprej. Brez posebnih šokov, kako ne bom tega in onega, pa to ni dobro in spet tisto drugo tudi ne. Nikoli nisem brala forumov, ker včasih bodoče mamice sprašujejo malce neumesne stvari in strašijo same sebe, še preden pridejo do konca. No druga nosečnost mi je dala vetra:). Včasih sem zjutraj komaj zlezla do školjke tako slabo mi je bilo, nasplošno sem se prve 4 mesece počutila čist ZANIČ, potem so stvari šle na bolše:) in sem tudi drugo nosečnost speljala do konca, spet brez forumov:).

No, če me sedaj vprašate, če bi imela še enega, bi Vam iz prve izstrelila velik NE. Pa ne zato, ker nisem sposobna furat življenja takega kot ga imam. Če priznam po resnici sem se tako super zoorganizirala, da lahko počnem še en mali milijon stvari, pa za to, da lahko vse to počnem ne letim za vsako k moji mami, če bi ju pazila, ker je sama preutrujena od svojega dela, da bi ji potem še puščala svoje otroke, zato, da lahko grem tečt, v trgovino, pišem blog, grem h kozmetičarki, frizerju, telovadbo. Maximalen čas, ko tamala dva pustim mojim je 1 ura, potem pa so že tako vsi živčni in jih popakam in gremo:).

No da lahko vse to počnem je absolutno zaslužen moj fant, ko je prost imam tako proste in svobodne roke, da bi lahko šla na konec sveta pa bi on še vedno vse v nulo zrihtal:). Drug drugemu se prilagajava v vseh pogledih, kar se otrok tiče vedno misliva isto, če je NE je NE in nikoli ni tistega joj pa daj no, saj malo čokoladice pa lahko:) NIKOLI, ker drugače ne bi zvozla. Vzgoja je  ena velika kriza in če nisi na isti valovni dolžini je vse skupaj polomija. No zaenkrat nama uspeva, ker sva se za to tako odločila in k temu strmiva tudi v prihodnje. Za nekatere stvari se pač človek mora samo odločit, potem pa se pozitivne stvari začnejo odvijati same od sebe:). PREVERJENO IN PREIZKUŠENO:). Ravno zadnjič sem mami rekla, da sem se Jaz odločila, da bom srečna in bom vsak dan delala na tem, da tudi bom. In to tudi delam.

Vso pozitivno energijo vlagam vase in v tiste, ki mi nekaj pomenijo. Vseeno mi je za čveke in za ljudi, ki ne vedo kaj bi sami s sabo, ki samo iščejo slabe stvari in mečejo pod nos zadeve, ki so že zdavnaj prebavljene:). Ubistvu se negativnih ljudi izogibam po dolgem in po čež. Od kar nekaj negativcev sem se oddaljila in Vam povem najboljša terapija brez psihiatra!!!. No malce sem zašla iz tiste niti o še enem otroku, če bi imela še enega? Ja iz prve bi bil NE..a globoko v sebi je še vedno en velik DA! Fanta vedno hecam, da tam pri 30 bi pa lahko imela še enega, saj imam še nekaj fore do tja. Ampak me fant vedno ustavi, da imava premalo STANOVANJE:) in da nama ena otroška zmanjka. Sicer to on reče tako, da dobiš občutek, da bo že jutri zrušu kakšno steno in vse skupaj predelal, da bo nastala še ena.:) HM se pravi je problem samo v sobi??? Saj vem neizmerno si želiva, da bi lahko imela svojo majhno hiško nekje v miru z toliko sobami kot bi nama bilo ljUbo. Kljub še eni sobi gor ali dol Vem, da kar sekajo tiste iskre iz njega o tem, da bi ob sebi imel še eno svojo mini kopijo, z njegovimi geni, z velikimi rjavimi očmi in izjemno toplo energijo. Sicer pa je najboljše prepustiti stvar intuiciji, toku dogajanj.

Sedaj si želiva samo dobrega spanca, filma v kinu, mirnega kosila v restevraciji brez, da se 100 krat vstaneva, ker mali nima potrpljenja sedet za mizo in ker bi se najina miška rada nosila po rokah,  mirnega ogleda v pohištvenih centrih (noro koliko časa lahko gledava pohištvo, pa zbirava ideje, pa potem ugotovima, da kar naenkrat rabiva mali kup stvari, ki jih v resnici sploh ne, je skoraj hujše kot takrat ko grem sama v DM:)). No pa kakšnega zmenka se tudi nebi branila:) tistega, ko se lahko daš v super lepo obleko, ki ti paše, visoke petke, no le te pri meni odpadejo, že tako sem višja od njega:) pa ko si vzameš čas, za popolen makeup za katerega porabiš "pol dneva",  in  ga potem, ko te zagleda vrže na rit:):). Ok za vse tole se bo splačalo počakat še kakšno leto, dve, potem bo mogoče moja mama lažje prenesla kakšen večer z tamalima:). Do takrat pa nama kar pašejo večeri, ko tamala zaspita in imava nekaj časa zase, je tisto stiskanje, pa masaža na hitro čist super...vse ostalo še pride, če sva si usojena potem imava še dovolj časa, da vse nadoknadiva:). Kljub vsemu tempu pa še vedno skrbiva, da se tiste najine iskrice še vedno krešejo...na polno:).

No pa kaj za boga ima tole dolgovezenje  kakršnokoli povezavo  z telovadbo? Jah rada bi postala spet fit. Pa ne bom rekla fit v tistem smislu, da moram izgubit vse kilograme, se spravit v številko 36 tako kot sem se včasih, ampak moje telo prav kliče po tem, da se zmigam, da ga oživim, natreniram. S kilogrami in osebnim videzom nimam težav. Včasih sem bila navadna prekla s komaj 50 kg, ravna kot deska, brez oblin, večkrat so me kakšni sošolci v osnovni in srednji šoli zafrkavali o tem ( hvalabogu, da z določenimi nimam več opravka:)) ampak me že takrat ni bistveno zanimalo in prizadelo,vedno sem si želela dobit kakšen kg več. Pač rada sem športala, predvsem tekla, neverjetna strast do teka me je delala res polno energije. In včasih, ko sem bila  v srednji šoli že ob 6 zjutraj pred glavnim vhodom, sem od energije pokala po šivih:) medtem, ko moji ostali sošolci ne:). No sedaj se ponovno počutim toliko Ok, da sem si rekla, da je čas, da se zmigam. Ko potiskam voziček v kakšen malo večji klanec mi kar vn vrže pljuča. Zadihana sem tako, kot da bi kadila že 50. let, pa sploh ne kadim:). Ne me narobe razumet v smislu  joj rada bi bila taka kot včasih, brez strij in celulita, brez tistih šlaufkov okoli trebuha, ki roko na srce po dveh porodih so in nevem kako se jih bom kdaj znebila, če se jih bom in tudi, če se jih nikoli ne edino pomembno kar v resnici šteje so zdravi otroci:). V resnici si želim samo normalno priti po klancu navzgor, ne da me vmes skoraj zadane infarkt, da bi končno nehala 50 krat vmes počivat in prekljinjat celo vesoljno Slovenijo, kako je tisti klanec obupen.Tako, da tiste popolne trebuščke, napeto kožo in super briljanten videz prepustim drugim, če pa slučajno pride, se ga ne branim...jaz samo želim zmigat svojo rit in naredit nekaj dobrega za svoje telo:). Vsaka ženska je lepa, pa ni važno koliko tehta...kar šteje je notranja lepota in če se znamo sprejeti takšni kot smo, nas takšne sprejmejo tudi drugi. Pomembno je samo to, da se znamo imeti radi!:)

 1.DEL ZAPISA, ki se nadaljuje...............




Če Vas zanima katere telovadbe sem se lotila, kako sem se zoorganizirala, sestavila plan in cilje Vam sporočim v 2. delu objave:). Telovadba je super...ampak za umret naporna, kaj lažjega si pač ne bi mogla izbrat za začetek!!!:). Po resnici povedano me je tudi od te telovadbe skoraj kap:):):):):).




With LOVE Sugarlove blog*